Moja strast so ročne ure. Doma v dnevni sobi je predal, ki je namenjen shranjevanju ročnih ur.
Skoraj že ni več prostora v njem, shranjene so vsaka v svoji škatlici. Še zdaj imam svojo prvo ročno uro, ki sem jo dobil za darilo od tete, ki je takrat živela in delala v tujini. Ob vsakoletnem obisku, so nam otrokom vedno prinesli kakšno darilo iz obljubljene dežele. Še zdaj se spomnim male škatlice, ki mi jo je teta radovedno podala v roko in z zanimanjem opazovala moje reakcije. Ko sem odprl škatlico sem ostal kot okamenel. Ročna ura, digitalna, s polno drobnimi gumbki na prednji strani. Imela je tudi računalnik. Celo poletje sem ponosno hodil naokrog s to ročno uro Calypso na levi roki.
Ura je bila prav zavidanja vredna, prijatelji so z zanimanjem opazovali, ko sem jim razlagal vse možne funkcije te moje novo, prve ročne ure Calypso. V jeseni pa spet v šolo, šesti razred osnovne šole. Takrat pa so se začele težave. Razredničarka je v šolo poklicala starše, na razgovor, kjer jim je razložila, da moja ročna ura Calypso ni primerna za v šolo, sploh pri urah matematike ni dobrodošla, zaradi vseh svojih funkcij, ki jih ima. Vsi učitelji so bili prepričani, da ni primerno, da jo nosim v šolo, edino učiteljica angleščine je bila na moji strani, edina, ki je bila razgledana in bolj tehnološko usmerjena, vsi ostali so bili še starokopitni, kot, da bi se bali razvoja. Tudi starši so bili zgroženi nad razlago in seveda nasprotovali tej prepovedi. Dosegli so nekakšne sporazum, ročno uro Calypso bo lahko na moji roki tudi med poukom, razen pri uri matematike in fizike bo morala počivati na mizi učitelja. Verjetno se je takrat v meni prebudila želja in ljubezen do ročnih ur.
Ni bila pomembna ne znamka ure ne njena cena, samo, da je bila meni nekaj posebnega in že je bila na moji roki.